Ni ga mogoče dohiteti in če bi človek zdajle na kolena, vzdignil roke v proseči molitvi, ne postalo bi; z lahkimi koraki bi stopalo dalje, kakor da bi hodilo po mehki preprogi, v topli zakurjeni sobi...
Ni več mesta, ni več ulic, v temo so se pogreznila poslopja. Vsenaokoli prazna pokrajina; dolga ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno drevje, stokajoče v vetru.