Okno se je zaprlo, zatemnelo je za hip, senca je šla mimo...
se je napotil v svojo izbo, postavil je luč poleg postelje in je legel. Toda brati ni mogel; govoril mu je iz knjige tujec, jecaje in nerazločno; vse močnejše mu je biloživo srce, vse nemirnejše so bile misli, iz gorke krvi porojene, in odložil je knjigo...