Gledal je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala steza, spuščala se je v doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita; lepe rdeče rože so rasle izpod kamnov. Širila se je steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka cesta se je izlila v ravan...
Bil sem bolan; ali od tistega jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil in sem pogledal skozi okno v jasno zoro in sem bil zdrav.