Že koj od začetka so se opotekale, ko sem bil komaj šele nastopil svojo pot. To je bilo samo zategadelj, ker nisem videl cilja; in žalostna je pot, če hodi človek in kloni glavo in prav nič ne upa, da ugleda naposled, o mraku, tam za hribom, za ono staro jablano, zvonik prelepe farne cerkve! Dolga je bila pot, ali nič me ni strah, če se ozrem.