»Pa so mi že tesali krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej, življenje se je ozrlo name, mlado in veselo kakor je... Kaj bi si mogel misliti zatisnjene tiste velike oči, mirne in mrzle tiste rdeče ustnice? Kaj bi si mogel misliti mrtvo in neveselo to svoje srce, dokler je toliko mladega življenja v njem?«