Ali naj gnije počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo, počasi, kos za kosom, dokler ne segnije poslednji? - Kaj ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen za plamenom, iztrgati iz telesa siloma kos za kosom?«...
Nasproti, v podstrešnem oknu, se je prikazal vesel rdeč obraz, zasmejal se je in je pozdravil.