Zdelo se mi je, da te zalotim v postelji, v tesni kamrici, prazno skodelico poleg ... v mislih pa kvante, vesele in žalostne in vse tako drobčkene, da jih gre na tisoč v perišče. In res sem te zalotil tako majhnega in nebogljenega, kakor si bil, tako skritega v kamrici, tako zamaknjenega v svojo srčno bolehavost, kakor si bil ... Nič te nikar ne bodi sram: preromal sem dolgo pot nocoj, pogledal sem marsikam in rečem ti, da imaš tovarišijo veliko ...“