Komaj ležem, pridejo po prstih, one od sinoči in od predsinoči in iz zdavnih časov, tudi take, ki bi jih podnevi ne spoznal. Name čakajo v tej kamrici tihe, nevidne, breztelesne; vsaka noč jih znova porodi. Ko se gnetejo v tesnem prostoru, pod nizkim poševnim stropom, so vse tako blede, sušičave in srepooke, kakor otroci v zavrženem predmestju.