nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Smrt in pogreb Jakoba nesreče, poved v sobesedilu:
Po klancu, pod mojimi nogami, je šel časih človek, golorok, grablje ali koso na rami, ozrl se je proti meni, pokimal je in je šel dalje. Nizka hiša na oni strani je bila vsa v soncu; edino okno, ki je gledalo name, je bilo zastrto z rožmarinom in le redkokdaj se je prikazal med zelenjem rjavi obraz otroka z velikimi očmi in širokimi rdečimi ustnicami ... Zahreščalo je kamenje in zasopel in poten je prihitel na klanec kuštrav fant, dolg, suhoten in zelo slabo oblečen; bos je bil, suknja mu je bila prekratka in hlače mu niso segale do gležnjev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani