Dali smo mesa na steljo, da bi ne poginila. Vso noč se je razlegalo, kakor jok in krohot, kakor bolest in zasmeh, plahutalo je okoli cerkve, lovilo se v vejevju; spomladanska noč ni bila več naša; nekaj tujega, črnega je bilo poseglo vanjo iz druge, onstranske noči ... Še pred zarjo je vse nenadoma utihnilo, kakor da bi udaril.