- Planil je klic proti nebu, ne človeški, ne sovji, silen, da so se stresle zvezde, butilo je ob z vso močjo, vdrugič, vtretjič, v kamrici je kriknilo, kletka se je prekolebala ropotaje. Poslušal sem ves v grozi - neznano življenje je bilo poleg mene, da bi ga z roko dosegel, govorilo je svojo strašno govorico, jaz paje nisem razumel; in vse skrivnosti, vse poslednje so bile v teh glasovih dušečih, grozečih; čutil sem.