nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Sonce, poved v sobesedilu:
In je vzdihnil, vzravnal svojo koščeno, dolgo, v zakrpan plašč ogrnjeno postavo ter obračal svoje bele, mrtve oči proti nebu. Čez prsa se mu je valila dolga, siva brada in mu zakrivala polovico obraza, rumenega in sesušenega, prepreženega z neštevilnimi drobnimi gubami. Kadar mu je sijalo sonce na lica, razlit je bil po njih otroško nedolžen, hrepeneč in žalosten izraz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani