Vse so hitele na južno stran in moje misli so hitele z njimi. Moje staro, izsušeno in izpraznjeno srce je bilo polno melanholije. Toliko je človek doživel, toliko je mislil in toliko trpel; kar mu je bilo nekdaj oddaljeno in sveto, leži danes v vsakdanji umazanosti na njegovi dlani; izpraznil je tisto znano čašo življenja in ljubezni in spoznal je prepozno, da je pil ostudne pomive: - in na koncu vsega leže melanholija v njegovo srce in zaželí si mladosti, tiste vesele pomladanske mladosti, z vsemi zastárelimi ideali, z vijolicami in luno in ”njenimi sladkimi očmí“...