Prisedel sem nekoč v gostilni k debelemu, rdečemu, resnemu človeku. Gledal je zeló dostojanstveno; vsa zunanjost njegova je razodevala vestnega, v dostojnem življenju, v treznih nazorih, v izpolnjevanju dolžnosti osivelega uradnika. Odzdravil je vljudno, a nikakor ne gorko ali celó prijateljsko; resen opomin je bil v njegovem mirnem pogledu: ”Pozdravljam vas, - toda moji nazori čez vse!“