Takó hodi človeštvo svojo pot, hodi nerodno, kakor v sanjah, z zatisnjenimi očmí, in upanje ga vodi za roko. Tisto globoko neumljivo upanje, da se nazadnje vendarle porušijo ograje, da se vendarle porušijo tempeljni... Delal sem mu krivico, ubogemu, dolgočasnemu filistru.