Kakor človeku, ki stojí nad prepadom in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega sonca, in gleda začuden, ves otroško vesel in širi roké v čudovitem hrepenenju, in širi roké in se sklanja in trepeče in pada, in pada in ne vidi, kakó rdé skale od njegove krví, ne čuti bolečine, ne strahú, ne kesanja, in odpira velike, vesele očí in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega sonca, in vidi čudovite, vse bele device, obraze nedolžne, oči sanjajoče in tihe smehljaje, posluša pesmi, otožne in sladke, in vzdiha od pijane, razbrzdane sreče in iztega roké po belih rokàh, ki trosijo rože na postelj njegovo, in ne vidi, kakó rdé skale od njegove krví, in ne čuti, da mu diha smrtni dih v obraz - takó je meni v tem življenju mračnem.