Nekateri so pripovedovali, da je veseljak in malopridnež, drugi pa so trdili narobe, da je učen človek in poštenjak. Šrangar, ki je imel bistro oko za človeške napake, za greh in zmoto, je sodil brez omahovanja, da je sosed prismojen; kajti resnica je bila, da je sosed razpečaval časih take misli, ki niso bile za nikamor in ki človek ni vedel, ali so pregrešne ali prismojene, in da je govoril časih o učenih stvareh, kar se za bajtarja ne spodobi. Vsi pa so vedeli, da je sosed velik siromak pod soncem; edino njegovo premoženje je bila polrazpala koliba in star siv - ”moja živad,“ je rekel, Šrangar pa je trdil, da mu gleda že iz oči.