In krčmarju samemu se je zazdelo čudno, da se je domislil šele tako pozno; najbližje, skoro najimenitnejše vprašanje je bilo, na jeziku je ležalo, in vendar nihče ni izpregovoril tiste besede. ”Kakor je neumen in kakor se mu blede,“ je pomislil krčmar, ”če bo to povedal po pravici in če se bo izkazalo, da ni lagal, bo stvar razložena in razodeta.“
Vzel je vajeti v eno roko in se je z vsem životom okrenil.