in žandarm sta šla skozi vežo; ljudje so stopili v stran in so molčali; nobena roka se ni več vzdignila, tudi hude besede ni bilo več; z resnim očesom, skoro sočutno so gledali na razbojnika, ki je šel mimo z globoko upognjeno glavo, ranjen in truden.
Še ponoči ga je bilo treba spraviti na Brezovico. Krčmar sam je vozil; prisedel je k njemu postaren kmet, ki je bil v krčmi ob tistem času, ko je prišel ter se obtožil; zato je prisedel, da bi krčmarju nazaj grede ne bilo dolgčas.