Žandarm je suval s kopitom puške in je delal pot sebi in. je bil globoko upognil glavo in je gledal v tla; roke je imel uklenjene za pestjo, stiskal je pleča in pripogibal hrbet; gologlav je bil, suknjo je imel odpeto in vrat razgaljen.
Neprestano so padale nanj težke pesti, na čelo, v obraz, za tilnik, na rame; je komaj čutil udarce; toliko, da se je časih opotekel, da je umaknil glavo, ali da je upognil hrbet še nižje; šel je kakor brez zavesti, opotekel se je čez prag, sunili so ga iz veže na cesto. Nikomur ni prišlo na misel, da bi zaprl duri, ostale so na stežaj odprte.