Tesna izba je bila polna, še v veži so se trli ljudje. Žandarm je suval s kopitom puške in je delal pot sebi in. je bil globoko upognil glavo in je gledal v tla; roke je imel uklenjene za pestjo, stiskal je pleča in pripogibal hrbet; gologlav je bil, suknjo je imel odpeto in vrat razgaljen.
Neprestano so padale nanj težke pesti, na čelo, v obraz, za tilnik, na rame; je komaj čutil udarce; toliko, da se je časih opotekel, da je umaknil glavo, ali da je upognil hrbet še nižje; šel je kakor brez zavesti, opotekel se je čez prag, sunili so ga iz veže na cesto.