Rad bi človek, da bi ga ogovorila živa stvar, da bi se vsaj žival ozrla nanj, da bi mu vsaj luč svetila, ena sama od koderkoli; še muho bi pozdravil, če bi zabrenčala mimo, še podgano, če bi zaškrtala pod skrinjo; in tresko, še malo tlečo, bi držal z obema rokama in bi čuval zadnjo, kakor da je zadnja njegove duše. Toda noč in tišina, vesoljna samota.
Od groze gnan, od slepe groze, ki ne premišljuje in ki ne pozna ne kesanja, ne strahu božjega, se je vzdignil.