”Kmalu bo pri kraju!“ je mislil in je gledal nanjo. ”In potem bo noč; sama bova, noč in jaz.“
Čudno izpremenjena je bila njegova duša v grehu; vse veselje je izginilo iz nje, vsa moč; plašljiva je bila in mehkotna, kakor otrok, ki se stiska v kot in je vsak hip pripravljen, da zakriči, zajoka na glas.