”Morda mu sam Bog vdahne misel, da pomoli spotoma še očenaš in češčenomarijo ...“ Komaj je sosed to pomislil, se je Andrejec nenadoma široko opotekel, zavrtel se v kolobarju ter omahnil z razprostrtimi rokami naravnost pred; zvrnil se je na kolena, objel ga je v svoji pijanosti okoli nog ter pomočil v blato kučmo in obraz.
V tistem trenotku je vztrepetal, kakor da bi mu bili položili led na ves život, ogrnili ga golega v ledeno plahto; koža se mu je čudno strdila in skrčila, nagnil je glavo nazaj, kolena so se stisnila in so se.