”Naj gre, naj gre še ta trenotek, še to minuto!“ je mislil v čudni usmiljenosti. ”Morda mu sam Bog vdahne misel, da pomoli spotoma še očenaš in češčenomarijo ...“ Komaj je sosed to pomislil, se je Andrejec nenadoma široko opotekel, zavrtel se v kolobarju ter omahnil z razprostrtimi rokami naravnost pred; zvrnil se je na kolena, objel ga je v svoji pijanosti okoli nog ter pomočil v blato kučmo in obraz.