Čuden mraz mu je lezel počasi po hrbtu nizdol; šel je kakor pijan, tudi sam se je opotekal natanko tako kakor senca pred njim; če se je opotekla na levo, se je še sam opotekel na levo, če se je opotekla proti jarku, se je opotekel prod jarku; stiskal je zobe, toda časih ga je zgrabilo za čeljusti kakor krč in zobje so zašklepetali naglas.
Nič več ni premišljeval; premislil in vedel je vse, kar je bilo treba vedeti in premisliti. Že naprej je videl, kako se bo ”stvar“ izvršila in zdelo se mu je, da se ne more izvršiti drugače.