Odgovora ni bilo, nič ni zavzdihnilo iz jarka, je slišal samo še svoj glas in zdelo se mu je, da je ostala beseda v dežju, v vlažnem vzduhu in da kliče neprestano pod nočjo, od do, previdno šepetaje: ”Andrejec! Andrejec!“
se je razsrdil nad seboj.
”Krčma je tam; lahko stoji kdo na pragu, lahko gleda kdo skozi okno in jaz kričim kakor žganjar!