Prestrašil se je svojega glasu, ki je bil nenadoma prerezal tišino. Odgovora ni bilo, nič ni zavzdihnilo iz jarka, je slišal samo še svoj glas in zdelo se mu je, da je ostala beseda v dežju, v vlažnem vzduhu in da kliče neprestano pod nočjo, od do, previdno šepetaje: ”Andrejec! Andrejec!“