Andrejec je stopal počasi po temni veži, z dolgimi, omahujočimi koraki, in je tipal z roko ob zidu. Pred pragom je postal, naslonil se je in je vzdignil pest čisto pred oči.
”Šteje!“ se je začudil in se je ozrl z urnim pogledom v izbo; tam je stal krčmar ob mizi, pospravljal jeprazne kozarce ter se smejal s poslednjimi pivci.