Okrenil sem glavo; in tam poleg vrat je stala moja mati ... stala je poleg vrat živa in lepa kakor nekdaj, s svojim otožno‐ljubeznivim smehljajem, s svojimi jasnimi očmi. Padel sem na kolena ter ji iztegnil roke naproti; vse njene in vse moje solze so me zapekle na srcu; od ljubezni, od vsega prestanega in zopet vzbujenega trpljenja, od tisoč silnih čutov nisem vedel, kako se mi je zgodilo ... Iztegnil sem roke, a soba je bila prazna in tiha ...