Moji kolege so je čakali z veliko nestrpnostjo; ali meni se ni mudilo nikamor ... Davkar je prihajal v pisarno zelo pozno; ob desetih, časih šele ob pol enajstih. Kadar je stopil v sobo, se je ozrl najprvo po meni; njegov obraz se je nekako čudno nasmehljal in oči so mu zamežikale, kakor da bi hotel opomniti: ”Ali te še ni vrag vzel?“