Tenka debla jasenov so se približevala drugo drugemu; bilo mi je, kakor da se gneto okrog mene; zastavljala so mi pot, in steze ni bilo več nikjer. Toda ni me bilo strah gozda;izpreletavalo me je toplo in prijetno kakor po kopeli ali kakor po sestanku z ljubico.
Ko sem stopil na plano, je bilo vse pod menoj že v globokem mraku; na vzhodu so se svetile prve zvezde - tiste jesenske zvezde, ki ne čakajo zadnjih sončnih žarkov.