Letele so v jasnem, vtomer, vonomer, visoko, nizko, blizu, daleč; doma ni bilo nikjer, nikjer niti enega, ne zibke, ne postelje, ne groba. Iz puste zemlje je široko zeval črni strah, nad njim so krožile, kakor uróčene, prosile s tenkim svojim glasom: Kje je moj dom? Povejte mi!