Stopil je kdo časih nenadoma tako blizu prédenj, naravnost iz meglé, da je bil ves kakor od rezke luči obžarjen in da bi mu lahko pogledal v duše dno; in se je takoj v megló povrnil. Prerekal se je z nekaterimi, smejal se z mnogimi, razgovarjal se veselo in naglas; ali ”na drugem kraju“, v srca drugem kotu je občutil, da je tako ravnal v sanjah, da je bil senca med sencami.
Vedel je, da jezdi preko vesoljne zemlje Böcklinov strašni jezdec, nasilna smrt.