nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Rožni venec, poved v sobesedilu:
Gledal je na vrt, na svetle, vesele jase, ki so se pod črnimi lipami igrale s sencami; na nebo, ki so ga bile zvezde vsega obžarile z bleščečo belino; na visoki temni obroč kraj obzorja in še dalje, daleč na ono stran.
, sinjeok, kodrolas, je klečal na tleh; stol si je bil primeknil tik mize, glavo in hrbet je klonil globoko, pod rokami je skrival Jurčičevega ”Desetega brata“. Izuril se je bil sčasoma do tolike popolnosti, da je hkrati lahko bral, molil in spal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani