nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Rue de nations, poved v sobesedilu:
Prišlo je bilo pismo od moje polpozabljene ljubice, in ko sem je odprl, je vse zadišalo po tistih časih, po tistih nedolžnih poljubih, po sočnih travnikih, kjer sva se sprehajala, po kostanjevem gozdiču, kjer sva sedela na klopi in se je stiskala k meni, ker so padale težke kaplje izza listja, tako dase je njena mokra bluza oprijemala roke; zadišalo je po preteklosti, po mladosti, po tisti lepi zemlji tam na jugu; nekoliko so se bile odpahnile duri, ljubezniva roka moje polpozabljene, za zmerom izgubljene ljubice jih je odpahnila in že so se odprle na stežaj in vse se je vračalo s sončno, veliko silo in kakor od pepela se je razsul in je padel od mene mrliški prt in je padla od mojih oči mrena, ki sem bil gledal skoznjo na temen svet.
To se je zgodilo, ko je bil lep dan in so se hiše svetile v soncu in je po vrtovih poganjalo mokro zelenje. *
Zvečer sem šel v kavarno in sem pozdravil prijatelja, ki je sedel za mizo
v oblaku tobakovega dima.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani