Na cesti je bil že, tisti pusti, megleni, dušeči, ki ne rosi mehko in milo z neba, temveč puhtí težko iz močvirja. Srečaval sem ljudi; ali gledal sem v tla, nisem se ozrl nikamor, ne pozdravil nikogar, ker sem se v svoji blodnji bal prozornih sukenj ter ranjenih, izžetih, oskrunjenih srcpod njimi. Hitel sem po bližnjicah, da sem prej prišel do svoje samote.