nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Ponočna tišina je meni ljuba, poved v sobesedilu:
O, kako ste podle, misli človeške, kako gazite po mlakah, in to v trudu in večnem obupu, časih pomešanem z divjim veseljem. O, da bi se dvignile saj za trenotek nekoliko višje, da bi čutile saj za trenotek tisto blaženo zadovoljnost, tisto nebeško srečo, katera polni srce dobrega človeka - in z gnjusom bi zrle nazaj v pogubljivo zmešnjavo nesrečnih ljudij ... Ali modrovanje, beži: ker ti si se mi vsililo v misli sedaj, ko sem srečen, in vidim torej tudi druge srečne, med tem ko nesreče ne opazim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani