nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Pod streho, poved v sobesedilu:
Šumela pa je še vedno, in glasneje in brezobzirneje, zdaj na levi, zdaj na desni, zdaj prav poleg mene, zdaj v nedoločni daljavi, pojemajoče, potapljajoče se ... Velike grozne roke so segale po meni, in jaz sem se stiskal na steno in odvračal boječe, tiho, z mrzlim čelom in burnim, v smrtnem strahu drhtečim srcem. Strmele so vame ognjene, zlobne oči; režala so se široka, mrtvaška usta z ostrimi, rumenimi zobmi ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani