Ko je legel ter napol zadremal, je ugledal tik pred seboj njene rjave oči, ki so se tiho smehljale; tudi sam se je nasmehnil.
”Mislil sem, popotnik, da si mi zvezda nedosežna, ki visoko na nebu z menoj; mislil sem, starec, da si mi mladost izgubljena, ki jo nosim, spomin daljnodaljni, v tem trudnem srcu s seboj. Glej, zvezda se je približala, svetla mi je padla na dlan; pozdravljena, ti zvesta mladost, ki si bila pri meni še tedaj, ko sem te malodušen objokaval!“