Zgrnila se je okrog in okrog mene; napolnila je mojo sobo s svojim dušečim, mokrim vzduhom; gleda me ironično, zasmehujoče z vlažnih, sivih sten; zveni mi v uho iz bolnih, trepetajočih glasov klavirja nad menoj; čutim jo v svojih prsih, to žalostno, neizmerno noč, strašno v svoji praznoti in svojem pokoju. Prepojila me je vsega: moje oči so motne in brezizrazne, moja lica suha in bleda, koža na rokah se mi ježi v zoprne, ohlapne gube ... Ali jaz ji uidem, ti noči, -- in zdelo se mi je potrebno, da povem to Tebi, svojemu prijatelju.