Gleda naravnost prédse, na peščeno pot, sklonjena je pod težo kostanjevih las.
”Nekoč sem mislila -- takrat sem bila še mlada v svojih mislih --, da so umetniki boljši ljudje od drugih, da so najboljši na svetu. Vidi v dušo vsem, pozna jih od rojstva do smrti, sovraži in ljubi z njimi, joka se z njimi in smeje; bolj široke so njegove oči, bolj globoko je njegovo srce; spoznanje ga izčisti in poviša.