Na oko, na človeško, ni bil posebno lep pes, tudi vedenja ne prikupnega. Srednje velik je bil, čokàt in krepak; črnkasto rjava, umazano lisasta dlaka mu je v štrenastih grivah visela in štrlela od života, je bil dolg, ploščat in ozek, skoraj volčji, oči so gledale nezaupno, sovražno, kakor da je bil vselej pripravljen ali na spopad, ali na beg, nikoli pa ne na prijazno občevanje. Nekaj časa je stal tam ter je premišljeval, kaj bi; pozibal je prav narahlo s košatimrepom, naposled se je počasi okrenil ter je šel; spotoma se je še parkrat prihuljeno ozrl.