Nekega jutra, ko sem stopil pred hišo, sem ugledal psa, ki sem ga poznal iz doline, ki pa se na hrib še nikoli ni bil prikazal. Na oko, na človeško, ni bil posebno lep pes, tudi vedenja ne prikupnega. Srednje velik je bil, čokàt in krepak; črnkasto rjava, umazano lisasta dlaka mu je v štrenastih grivah visela in štrlela od života, je bil dolg, ploščat in ozek, skoraj volčji, oči so gledale nezaupno, sovražno, kakor da je bil vselej pripravljen ali na spopad, ali na beg, nikoli pa ne na prijazno občevanje.