Res je, da je ostala nekoč zdoma pozno v ter se vrnila s sklonjeno glavo, potrta in tiha, legla koj pod mizo, zvila se v in skrila oči; ali to je bilo že pozneje.
Ves tisti čas je bil daleč za hišo, pod kozolcem, priklenjen domači pes, sivi sultan, mlada, velika, močna žival, do smrti na železno verigo obsojena. Kadar so se priklatili snubači iz doline, ali kadar je zaslišal tenki, zvonki glas psice, je zaplesal v silnih kolobarjih, vzpenjal se visoko, premetaval se po stelji; njegovo zamolklo tuljenje se je oglasilo časih tudi ponoči, žalostno, zategnjeno, molitev sužnja.