Le enkrat, kolikor sem videl, je dovolila čokatemu grivaču, da jo je spremil na izprehod po hribu; hodila sta počasi in spodobno, komaj da sta se ozrla drug na drugega, izpregovorila nista nobene glasne, ali celó prešerne besede. Res je, da je ostala nekoč zdoma pozno v ter se vrnila s sklonjeno glavo, potrta in tiha, legla koj pod mizo, zvila se v in skrila oči; ali to je bilo že pozneje.
Ves tisti čas je bil daleč za hišo, pod kozolcem, priklenjen domači pes, sivi sultan, mlada, velika, močna žival, do smrti na železno verigo obsojena.