nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Pred gostilnico, poved v sobesedilu:
Kakor je vse jasneje in razločneje, toliko teže mi pada na srce zavest samote, tišine, - gluhe, predsmrtne noči. Misli moje so čisto druge, nego podnevi; misli človeka, ki se je nenadoma streznil in je spoznal vso ničnost, vso sramoto in žalost svojega življenja. Zdaj bi rad otresel breme, ki si ga je bil radovoljno naložil, ali ne dá se otresti več; jermeni so se bili zarezali v meso na ramenih in, namesto da bi si olajšal, da bi si vsaj malo oddahnil, si reže samo v bolne rane in stoka od bolečine, če se dotakne jermenov, da bi se jih osvobodil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani