Ali kakor je bil bežen tisti trenotek, bratje so si bili v njem in srce se je poljubilo s srcem.
Kadar pa buti v vrata vihar, jih odpre siloma in sunkoma nastežaj, da zaječe in se stresejo v tečajih, takrat ni več nobenih skrivnosti; kar bi drugače molčalo navekomaj, privre kvišku brez strahu. Srca, prej zaklenjene izbe, so prostrane, svetle veže, kamor stopi s ceste, kogar je volja.