Mnogokdaj se mi je sanjalo, da vidim brezštevilna mrtva trupla, nakopičena na, ki se razprostira brez konca. Ta trupla so okrvavljena in oblatena; toplo spomladansko sonce sije nanja, ali ne ganejo se. Vselej, kadar se mi je tako sanjalo, se mi je zdelo, da so ti bledi obrazi, ki več ne gledajo in več ne dihajo, čisto enaki drug drugemu, kakor da je bila v zadnjem trenotku ena sama misel okamenela na vseh; in da se roke, to koščene in krvave, trdno oklepajo druga druge.