nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Pomlad/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
V opojnem hlapu, od sončnih žarkov prepletenem, ki se dviga iz zadnjega snega in iz tople prsti, trepečejo ljubi obrazi, mili spomini, gledajo v dušo z rosnimi očmi, smehljajo se, pozdravljajo iz davnine. Bridkosti so pozabljene, izginile so hitreje kakor breznov sneg; skrbi je raztopilo mlado sonce, popilo jih z meglami. Vse nadloge tega življenja se mi zde tako tuje in nepotrebne, tako malo vredne solz in žalosti, da bi jih svobodno vrgel raz pleča, kakor pretežko zimsko suknjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani